Naraščajoči trend duševnih težav: kaj nam govori

Avtor: Erika Žagar, 30. 8. 2017

Številni statistični podatki zadnjih let, ki so rezultat raziskav duševnega zdravja evropske in ameriške populacije kažejo na naraščajoči trend duševnih težav v trenutno najrazvitejši  in najbogatejši populaciji našega planeta. Če nekoliko pogledamo te podatke, nam kažejo, da narašča poraba antidepresivov, ki jih predpisujejo psihiatri in da se povečuje delež ljudi, ki iščejo psihoterapevtsko ali svetovalno pomoč. Te podatke potrjujejo tudi generacijske študije različnih oblik. Študije, ki primerjajo različne generacije med seboj ugotavljajo, da so predstavniki t. i. generacije y (rojeni med letoma 1980 in 2000) bolj tesnobni, a hkrati tudi bolj narcistični in nekonformistični kot posamezniki preteklih (starejših) generacij. Študije, ki ugotavljajo lastnosti enako starih generacij v različnih časih pa ugotavljajo, da so v zadnjih 80 letih pri enako starih posameznikih narasli tesnobnost, depresivnost in narcizem, upadla pa sta sposobnost za empatijo in optimizem. Vse to pa se je zgodilo ob hkratnem naraščanju delovnih in življenjskih stresorjev, ki predstavljajo podaljševanje delovnih ur, manj varne zaposlitve in povečevanje ter posledično zmeda glede številnih življenjskih vlog, ki jih mora dandanes opravljati vsak posameznik. Poleg tega lahko vse opisano potrdijo tudi starejši psihoterapevti, ki v svojih praksah z leti ugotavljajo naraščanje primerov posameznikov s težjo osebnostno (borderline) patologijo.

Ta nesrečna zgodba zahodnega sveta nam jasno kaže, da za duševno blaginjo še zdaleč ni dovolj materialni napredek in materialno bogastvo. Kako razumeti stisko sodobnega tesnobnega človeka in kako mu pomagati iz labirinta brezupa pa tudi ni vprašanje, ki bi imelo enoznačni odgovor.

Vse razlage zaskrbljujočega aktualnega stanja zahodnega človeka, ki izhajajo iz uradnih akademskih struj, torej iz etablirane znanstvene paradigme ponujajo pogled na človeka, ki je boren in pomanjkljiv v svoji enostranskosti. Njim nasproti se pojavljajo razna new age gibanja, ki so pogosto neprizemljena in pretirano samozavestna v svojih alternativnih čudežnih formulah. To ni nenavadno, saj struji vključujeta enostransko orientirane in aktualizirane posameznike, vsaka skupina v svoji skrajnosti; težko pa je kjerkoli najti človeka, ki bi bil celovit, to je »prizemljeno duhovno ozaveščen«. Prizemljeno duhovno ozaveščen posameznik pa je cilj človekove evolucije na tem planetu in prav nič ni prihranjeno človekovi duši, ki želi uresničiti ta cilj.

Samo v kontekstu duhovne razsežnosti človeka je moč zares razumeti duševno stisko sodobnega materializiranega posameznika. Duhovna razsežnost človeka pa je razsežnost njegovega obstoja, ki presega človekovo trenutno materialno eksistenco oz. eksistenco osebnosti preko katere se izraža in prav tako presega pogled, ki človeku po smrti prisoja prehod v neko večno nespremenljivo duhovno bivanje posmrtnega raja, vic ali pekla. Da je človek samo bitje trenutne osebnosti, ki po smrti za večno izgine ali da na tem svetu živi, da bo po smrti lahko še naprej nekje živel v nespremenljivi razsežnosti sta oba napačna načina dojemanja človekove pojavnosti. Oboje namreč zanika resnično evolucijo človeške duše in obema načinoma dojemanja človeka umanjka dovolj logike v njunih razlagah.

Znotraj prve materialistične paradigme deluje sodobna psihologija in psihoterapija, ki v tem kontekstu krpa človekovo osebnost, prepogosto pa s tem tudi človekov samovšečni ego, ki človeka na koncu koncev dela nesrečnega. Znotraj  new  age paradigme pa so struje, ki hočejo človekov ego kar se da hitro izničiti, pogosto še predno se je ta zares izživel ter tako posledično pred težavami tega sveta pobegniti v duhovni svet. Ne eni in ne drugi pa ne razumejo kaj jim pravzaprav manjka. Prepričani v svoj parcialni prav kot slepci vodijo slepce, ki pri njih iščejo pomoči. V to drugo – »duhovno« strujo bi lahko pogojno uvrstili še institucionalizirane religije, ki posameznike slepijo in ukalupljajo s »pravljičnimi« razlagami. Obe vrsti duševne pomoči pa sta v svoji relativnosti in neuspešnosti hkrati tudi nujen razvojni korak  za razvoj sodobnega človeka, kakor so vse skrajnosti in odtujenosti, saj le skozi doživljanje le teh lahko poteka proces izkušanja in posledično ozaveščanja.

Da bi sodobni človek lahko presegel svoj relativni ego in aktualiziral svoj duhovni potencial na tem planetu ga mora seveda v polnosti izkusiti do konca. Pritisk duš v smeri tega razvojnega koraka je v tem zgodovinskem obdobju postal enormen, zato se poraja občutek kot da se svet vrti vse hitreje in da se bo bodisi odvrtel v dokončno norost in uničenje ali pa v preklop vsaj dela človeštva na višjo, čistejšo in bolj osrečujočo vibracijsko raven. V tem kontekstu pa ni več prostora za ukalupljanje v preživete kolektivne tradicionalne vzorce in pa posledično masovno potlačevanje svojih intimnih teženj in stisk. Vse kar je bilo potlačeno in ne ustrezno ozaveščeno mora sedaj priti na dan, da je spoznano in s tem lahko tudi izživeto in preseženo. Današnje generacije tako pospešeno presegajo marsikatere odtujene življenjske vzorce, ki so še nedolgo nazaj veljali za samoumevne in v katere se ni dvomilo.

Psihoterapija je na tem mestu zelo koristna in skozi njo lahko človek dodobra spozna svojo notranjo resnico, ki pa je na koncu koncev tudi relativna, če človek ostane »obešen« nanjo in če ne vodi k njegovi resnični presežni biti. Psihoterapevti bi zato morali malo bolje razumeti tudi pomen preseganja ega za zdravljenje človekove osebnosti in ustrezno močne osebnosti voditi v razumevanje njihovih travm tudi s stališča presežne in časovno daljnosežne človekove narave. Na tem mestu je lahko tako zelo v pomoč tudi hipnotična regresija, ki nudi vpogled na človekovo travmo z zornega kota njegovih preteklih življenj. Na ta način se človek lažje reši občutkov, da je žrtev neljubečih staršev, ki so mu za vedno zagrenili to življenje. Zgolj ozaveščanje kot tako torej ni dovolj, potrebno je tudi preseganje trenutne parcialne življenjske situacije, ki pa je možno samo iz širšega, a tudi dovolj logičnega duhovnega zornega kota.

Ljudje s svojimi čedalje bolj množičnimi stiskami tako vse bolj sporočajo, da naše duše hočejo boljše življenje na tem planetu in to čim prej, in da je sedaj ključno obdobje v evoluciji človeške duše, ki mu bomo primorani slediti, če hočemo ali ne. Za boljše življenje pa je potrebno najprej počistiti nesnago iz preteklosti predno lahko človek zakorači v novo življenje.

Rešitev za težave človekovega ega pa niso in ne morejo biti na ravni egove zavesti, ampak samo na ravni, ki ego presega. Pravega odgovora za človekove stiske zato ne more ponuditi zgolj na umu ustoličena materializirana znanost; prav tako ne infantilna institucionalizirana religija, ki ponuja že vnaprejšnje serijske odgovore, brez, da bi se človek do njih sam izkustveno dokopal; pa tudi ne evforična in naivna new age gibanja, ki ponujajo instantne odrešilne recepte. Rešitev za človeka v duševni stiski je samo ta, da svojo stisko v polnosti sprejme, se vanjo »potopi« in ji pusti, da ga ta preko višje modrosti privede do pravih odgovorov in rešitev. To pa je pot za pogumne. A tako pač je. Samo pogumnim bo dan resnični raj na zemlji, saj ta ne pride sam od sebe, ampak si gaje potrebno prislužiti.