(Pre)zgodnje vključevanje v vrtec je lahko generator psihopatologije

Avtor: Erika Žagar, 19. 8. 2018

Spominjam se svojih začetkov na študiju psihologije kamor sem presedlala po končani Pedagoški fakulteti. Bil je to povsem drug svet v katerem sem končno imela občutek, da zares študiram. Psihologija mi je tako postala in ostala veliko veselje tekom celotnega študija. Bil pa je to tudi čas določene streznitve v katerem sem ugotavljala kako malo sem se o razvoju otrok naučila na Pedagoški fakulteti. Z navdušenjem sem tako brala o spoznanjih razvojne in klinične psihologije o katerih sem na Pedagoški fakulteti izvedela le majhen drobec. Čudila sem se in se še čudim kako je mogoče, da vzgojiteljicam v vrtcu in učiteljicam v šoli nihče ne posreduje teh znanj. Vsaj takrat pred 20-timi leti je bilo tako, morda je danes kaj drugače.

Neznanje in neosveščenost imata seveda svoje posledice. Zaposleni v vrtcih in ustvarjalci predšolskih programov tako delujejo brez pravega razumevanja in strokovne podkovanosti, zagotovo vsaj kar se tiče psihološkega vidika predšolske vzgoje. Izobraženi so enodimenzionalno: veliko vedo o različnih metodikah in o stimuliranju umskih in storilnih zmožnosti otroka, bore malo pa vedo o pomenu odnosa in o razvoju desne možganske hemisfere, ki je zaslužna za čustvovanje, intuicijo in občutek varnosti. Otroci, ki so produkt takšne vzgoje in izobraževanja, ki se nato nadaljuje še v šolska leta, pa imajo bolj ali manj zavrto delovanje desnih možganov. Po nekaterih teorijah naj bi bile na zahodu ravno zato tako popularne različne vrste drog, saj le te stimulirajo zakrnele desne možgane in omejujejo delovanje hipertrofiranih razumskih levih možganov.

V Sloveniji otroke sprejemamo v jasli z enim letom, ko se materam in očetom izteče porodniški dopust. Ta je eden najdaljših v Evropi in Ameriki in lahko smo hvaležni, da ga imamo. Vendar ta dolžina z razvojno-psihološkega vidika niti slučajno še ni idealna. Da mnogo malčkov doživlja travme ob vstopu v vrtec ve vsaka vsaj kolikor toliko senzibilna vzgojiteljica in tudi sama sem imela priložnost to doživeti iz prve roke. Enoletni otroci navkljub uvajalnemu obdobju prve tedne in mesece ogromno prejokajo in tako potrebujejo veliko telesne bližine, ki pa jim je vzgojiteljice zaradi prevelikega števila otrok v jaslih ne morejo zagotoviti v zadostni meri. Otroci so tako že pri enem letu prisiljeni postati člani nekakšne črede, ko še nimajo ustrezno razvitih kognitivnih in čustvenih zmožnosti, da bi to lahko bili. Če namreč ni razvitosti in zrelosti tudi uvajanje ne more kaj dosti pomagati. To je tako kot dandanes podobno zmotno forsirano (pre)zgodnje navajanje malčkov na kahlico, ko živčevje, ki uravnava praznjenje mehurja in črevesja še ni fiziološko zrelo.

Z razvojno-psihološkega vidika je namreč otrok do vsaj dopolnjenega 2. leta diaden, to pomeni, da je njegov primarni in formativni odnos odnos z eno osebo, nima pa še kapacitete za delovanje v večji skupini otrok. To je povsem razumljivo, če vemo, da se enoletni otroci v vrtcu med seboj še ne igrajo. Če kaj, si kvečjemu pulijo igrače drug drugemu. Zanimajo jih predmeti, igrače in upravljanje z njimi ter odnos z vzgojiteljico, ki bi jo imeli samo zase. Enoletni otroci tudi šele začenjajo izgovarjati besede in se tako še ne morejo z nikomer zares sporazumevati. Odrasla oseba je tista, ki se mora uglasiti nanje in jih razumeti. Kvazi strokovnjaki (med njimi so žal tudi psihologi), ki trdijo, da vrtec stimulira hitrejši razvoj govora v resnici ne razumejo, da je v brstenju možganov do tretjega leta starosti dominantna desna hemisfera in da gre hitrejši razvoj govora lahko samo na račun škode, ki je povzročena drugje. O posledicah le te sem nekaj že dejala v predprejšnjem odstavku.

Največji deficit tako zelo majhnih otrok pa je v nezmožnosti samopomiritve in posledično izpostavljenost ločitveni tesnobi. Enoletni otrok je razvojno-psihološko komaj dobro »dojel«, da je ločen in kdo je njegova primarna oseba (običajno je to mati), nikakor pa ne razume, da mati še vedno obstaja, čeprav je ni ob njem. To ločitveno tesnobo seveda lahko ublažijo druge bližnje osebe kot so očetje, bratje in sestre ter razne babice, varuške, če so le dovolj stalne in predvidljive; nikakor pa ne kopica enakih majhnih jokavčkov, ki si pulijo igrače drug drugemu. Enoletnik tudi nima koncepcije časa in ne ve, da bo ločitev od staršev minila in kdaj bo minila. Zanj je čas še vedno neskončen, v njem prisotna groza pa ravno tako. Šele v tretjem letu starosti doseže majhen otrok točko psihološkega rojstva ko postane zmožen obvladovati ločitveno tesnobo in ko pridobi samopomiritveno kapaciteto. Dojame namreč, da mati in druge primarne osebe še vedno so, da se vedno vrnejo in da obstajajo tudi, ko jih ni ob njem. Pa še ta nivo je najprej dosežen na kognitivni (umski) ravni, šele kasneje pa na čustveni, ki dejansko predstavlja ponotranjeno figuro, ki je zmožna pomiriti.

Faze razvoja v prvih treh letih življenja je klinična psihologija in psihoanaliza dodobra proučila in podprla tudi s številnimi znanstvenimi dokazi. Dandanes pa o razvoju možganov poroča tudi moderna nevropsihologija, ki podkrepljuje odkritja predhodnih opazovalnih študij. Stabilni dokazi so nam torej na voljo, da vsakršno zgodnje ločevanje otrok od njegovih primarnih figur in nameščanje enoletnikov v večje skupine vrstnikov nikakor ni dobro za razvoj le teh, še manj pa koristno. Nekatere vzgojiteljice zmorejo z veliko ljubeznivosti to ločitveno travmo omiliti, vendar tudi ob najboljši volji ne morejo delati čudežev. Doživeta travma ločitve se »zapiše« v razvijajoč živčni sistem in se bo nekoč ob nekem drugem času aktivirala.

Zahodna civilizacija je res mnogo pridobila glede vsakovrstne kvalitete življenja, vendar je za svoje ekonomske in gospodarske pridobitve prodala svoje otroke. Ti danes kot odrasli plačujejo za to veliko ceno: s porastom anksioznih in depresivnih motenj ter številnimi osebnostnimi motnjami se v dolgotrajnih terapijah borijo, da bi se otresli svojih strahov ali pa so nonšalantno in brezbrižno disociirani od vsega trpljenja tega sveta in brezčutno izkoriščajo drug drugega.