Psihopatologija in duhovna zrelost duše: kdaj je psihoterapija potrebna

Avtor: Erika Žagar, 27. 5. 2018

Znotraj psihoterapevtske stroke in znanosti se poraja veliko raziskav in razmišljanj o tem kaj vse so dejavniki človekove psihopatologije (in seveda tudi njegovega duševnega blagostanja), to je dejavniki, ki povzročajo in prispevajo k temu, da duševni razvoj in duševno blagostanje skreneta iz smeri zdravega razvoja v nezdrav patološki razvoj oz. potek. Lahko bi se vprašali tudi drugače, bolj preprosto: psihoterapevte in psihologe zanima kaj človeka dela duševno bolnega, motenega, prizadetega; kaj pa je tisto kar ga v tem pogledu dela zdravega oz. ga lahko pozdravi. Razumevanje in poznavanje teh dejavnikov je seveda nujno za razumevanje samega duševnega zdravja oz. odsotnost le tega, pa seveda posledično tudi za možnosti vsakovrstnega zdravljenja in blaženja duševnih stisk in težav.

Psihoterapija in psihologija sta tako uspešno odkrili in izpostavili številne dejavnike tveganja za duševna izkrivljenja, nemalokrat tudi s pomočjo natančne znanstvene statistične metodologije ali sistematičnega znanstvenega opazovanja. Gre za tako imenovane spremenljivke, ki vsaka zase prispevajo nekaj k zdravju ali bolezni, delujejo pa običajno hkratno in v interakciji. Pri proučevanju bogate psihoterapevtske in psihološke literature je človek tako prijetno očaran nad velikim obsegom spoznanj in globino razumevanja človekove osebnosti, ki je plod razvojnega sunka zadnjih stotih let mlade psihološke znanstvene vede. A vendarle v vsakdanjem življenju pri spoznavanju najrazličnejših ljudi, poklicno ali zasebno, opažam, da znanstveni psihologiji in psihoterapiji v razlagah dejavnikov psihopatologije nekaj zmanjka in sicer ena pomembna spremenljivka, ki pa lahko po mojih opažanjih zelo modificira vpliv drugih spremenljivk na duševno blagostanje. Znanstvena psihologija je namreč rezultanta v današnjem zgodovinskem trenutku trenutno prevladujoče znanstvene paradigme, zato ne morejo spoznanja zadnjih stotih let povsem nadomestiti predhodnih tisočletnih spoznanj o človeku, še najmanj pa povsem zavreči predhodna spoznanja. Ta spoznanja, predvsem tista bolj skrita in ekskluzivna pa so pri razlagi človeka upoštevala tudi duhovni dejavnik evolucije človeške duše v materialnem svetu.

V psihoterapevtski znanosti smo na nek način tako vsi enaki: enkrat rojeni, z neko določeno genetsko zasnovo, vzgajani v takšnem ali drugačnem okolju in ko enkrat umremo, kdo ve, kaj je potem. A v realnem življenju še zdaleč nismo tako enaki: smo zelo različni ne samo glede temperamenta, še najbolj glede samoformativne moči, osebnostne integritete in zrelosti. Zakaj je nekdo lahko tako zelo karizmatičen, da je sposoben voditi milijonske množice ni mogoče pojasniti samo z biološko genetiko in vplivom okolja, ki iz enkrat samkrat rojenega posameznika naredi tako izstopajočo osebnost. Zakaj je nekdo genialen in neko veščino obvlada neizmerno bolje kot drugi, včasih celo skoraj brez učenja, od svojega otroštva dalje? Torej nek sovplivajoč dejavnik oz. spremenljivka zmanjka, če vzamemo za izhodišče, da tak človek ni imel izkušenj v življenju pred svojim tokratnim fizičnim rojstvom. Razlike med ljudmi so enostavno prevelike, da bi bile lahko generirane v kratkem obdobju sedemdesetih ali osemdesetih let enega življenja.

Velike razlike med ljudmi je mogoče opaziti tudi glede zavedanja ali rečeno drugače glede ozaveščenosti. Psihoterapevtom je ta pojem dokaj znan in blizu, saj v procesu psihoterapije skušamo pri klientu povečati nivo zavedanja, torej ozavestiti še neozaveščene vsebine, ki pa s svojo težnjo pritiskajo, da bi se ozavestile in s tem povzročajo klientom simptome, težave in napetosti. So določeni posamezniki, ki so bolj ozaveščeni, bolj senzibilni, imajo bolj izostreno zaznavanje in se bolj spretno odzivajo na okolje in so takšni, ki manj izkazujejo te lastnosti. Za prve lahko rečemo tudi da so bolj čustveno inteligentni, kar je dandanes pojem, ki je že precej sprejet in udomačen. Psihologi to vrsto inteligentnosti tako skušajo celo meriti. Obstajajo pa tudi posamezniki, ki jim neka dejstva ali opažanja lahko brez konca razlagaš in pojasnjuješ pa jih niso sposobni dojeti, kaj šele da bi jih sami zaznali ali opazili. So kot nekakšni večni naivneži.

Psihologija in psihoterapija po mojih opažanjih tako še nista zadosti opredelili razmerja med nivojem prirojenega zavedanja posameznika in pa tveganjem za psihopatologijo, lahko bi rekli, med nivojem razvitosti duše in potencialnimi duševnimi težavami. Ni še dovolj znano kako se na destruktivno in patološko okolje odzove prirojeno zelo čustveno inteligenten in nadpovprečno zrel otrok za razliko od manj inteligentnega ter predvsem to kako se kasneje v življenju ta čustveno bolj senzibilna in zrela oseba spopada s svojo razvojno dediščino, za razliko od tiste, ki je manj občutljiva; kakšen je torej razvojni potencial vsake od njiju. Ni tudi dovolj znano h kakšnim prevladujočim obrambnim vzorcem je nagnjen bolj senzibilen in h kakšnim manj senzibilen posameznik. Psihološke teorije, ki tega ne znajo v zadostni meri pojasniti imajo nedvomno slabšo pojasnjevalno in s tem tudi napovedovalno kvaliteto. Negirajo namreč določen del realnosti, ki obstaja in brez katerega ni celote življenja.

Vemo namreč, da znotraj ene družine ista starša lahko vzgojita zelo različne otroke. Nekateri otroci so tako že od prvih dni življenja lahko temperamentno silno drugačni od drugih. Imajo npr. povsem samosvoje potrebe glede hranjenja, spanja in tolaženja. Drugače se smejijo, drugače komunicirajo, drugače izražajo potrebe in s tem vzbujajo tudi drugačne odzive pri starši. Starši tako vedo, da so nekateri otroci bolj zahtevni in sitni kot drugi, drugi, da so bolj ubogljivi in tihi. Moderna psihologija danes to razlaga s tem, da je pač vpliv genetike na razvoj posameznika nekoliko večji kot smo mislili včasih, da torej že obstaja nekaj izvornega, vrojenega v posamezniku, čemur pa trenutno dotično okolje še ni vtisnilo svojega pečata.  Kaj to – izvorno in vrojeno – bolj natančno je, o tem pa ni debate ali odgovora.

Kako se torej ta vrojenost posameznika povezuje s (patološkimi)vplivi okolja je moje vprašanje, ob dejstvu, da je tudi patološkost v tem pogledu dokaj relativen pojem, pogojen tudi s trenutno zgodovino, kulturo in socialnimi normami. Na to nima bolj natančnega odgovora niti astrologija, ki pa vendarle lahko nudi koristno diagnostično informacijo o relativnem nivoju in vrsti potencialnega zavedanja posameznika, ki je razvidna iz posameznikovega horoskopa. Na tem mestu nam torej preostane le neposredno opazovanje življenja odraščajočih otrok in pa spoznavanje izkušenj različnih odraslih, ki se kasneje spopadajo s svojimi dilemami iz otroštva, ob pogoju, da je tudi opazovalec vrojeno dovolj senzibilen in zavesten, da lahko določene značilnosti ljudi sploh opazi.

Po mojih opažanjih lahko potencialno bolj zavestna oseba razvije na prvi pogled večje duševne težave kot manj zavestna ob tem pa je prav mogoče, da je ona v resnici bolj zdrava, ožje ali širše okolje, ki jo obdaja pa bolj patološko. Takšna oseba enostavno nosi zelo veliko breme na sebi. Zavedanje je namreč tudi križ in kdor je bolj naiven dostikrat lažje pride skozi življenje. Česar se namreč zaveš, to te tudi kontaminira in s tem se moraš nekako spopasti. Zato lahko večja duhovna zrelost človeka rezultira v tem, da bolj razvita oseba začne avtomatsko regulirati svojo manj razvito okolico, ne prenese pa, da bi okolica njo regulirala, saj to zanjo predstavlja nižji razvojni nivo od njenega prirojenega. Trenje ob tovrstnih vplivih reguliranja seveda lahko prinaša silne stiske, težave in dileme, ki pa so hkrati velik razvojni potencial za bolj razvite duše, v smislu povečanja njihove neodvisnosti in avtonomnosti ter razistovetenja od ega. Bolj razvite duše so tudi bolj drzne, več si upajo in bolj hodijo po robu, saj se instinktivno zavedajo, da je vsakršen razvoj zavesti mogoč le na lastnem neposrednem izkustvenem polju. Večje tveganje pa prinaša s seboj tudi več nevarnosti.

A bolj razvite duše so tudi povsem naravno ranljive in je povsem normalno, da lahko doživljajo krivice, da lahko doživijo travme in da posledično trpijo. Kako torej pomagati tistim bolj zavestnim in čustveno inteligentnim, za razliko od tistih manj senzibilnih? V tem kontekstu se tako poraja tudi vprašanje za katere posameznike je psihoterapija bolj potrebna in za katere manj, oz. če sploh. Tukaj pa ne gre samo za upoštevanje vrste in globine psihopatologije, kar psihologija zdaj že kolikor toliko ve in zna, pač pa za upoštevanje vrste, globine psihopatologije in razvojnih možnosti v odvisnosti od duhovne zrelosti človeka.

Duhovno bolj razvite in izkušene duše so tudi tiste, ki so verjetno karmično manj obremenjene od manj razvitih, zato se tudi rojevajo v manj patološke družine in tako doživljajo manj travm tekom svojega odraščanja. Če že jih, pa je to zanje lahko, zaradi njihove večje pretanjenosti, bolj boleče, kot za nekoga, ki ni tako občutljiv; oz. enako boleče, kot je za nekoga drugega izkušanje dosti hujših patoloških vzorcev. Glede na to je smiselno, da se vsaka duša rodi v okolje, ki nudi ravno prav težke razvojne možnosti zanjo in ravno prav težko karmo, ki jo mora doživeti in očistiti.

Vprašanje je tudi, koliko lahko k ozdravljenju travm in ran iz otroštva prispeva povečano duhovno zavedanje bolj razvitih duš, torej njihova prirojeno večja zrelost in objektivnost, notranja moč in duševna vzdržljivost. Zagotovo dosti, zato menim, da večja duhovna zrelost posameznika za človeka z duševnimi stiskami pogojuje boljšo prognozo, tak posameznik ima torej boljše možnosti za ozdravljenje. Po eni strani je torej večja zavestnost križ, saj lahko povzroča večje stiske in več trpljenja, po drugi strani pa je blagoslov, saj omogoča lažje preseganje relativnosti ega. In tudi sicer menim, da je razširitev duhovnega zavedanja, to je ugledanje širše perspektive svojega življenja, bolj zdravilno za vsakogar, kot si mislimo. Sodobna psihoterapija pa na žalost te perspektive ne ugleda, zato ljudje iščejo duševno pomoč tudi na polju religioznih in duhovnih gibanj vsakih vrst.

Psihoterapija kot taka torej ni za vsakogar, še manj pa dolgotrajna psihoterapija. In to ne samo z vidika vrste in intenzitete duševnih težav, pač pa tudi z vidika duhovne razvitosti duše. Ljudje, ki so predvsem prazni znotraj sebe, a razmeroma dobro funkcionalni in ne pretirano travmirani potrebujejo na dolgi rok bolj duhovno prebujenje in razbremenitev od svojega ega, kot pa v nedogled psihoterapevtsko samoanalizo, saj lahko le ta predvsem rehabilitira njihov ego; a ego je v resnici tisti, ki je cokla razvoja bolj zavestnih ljudi. Ran, ki jih psihoterapevtski proces nujno odpre, kot tak ne more zapreti in zaceliti. To lahko zares stori samo višja osmislitev in integracija. Psihoterapevtom tako manjka tega duhovnega zavedanja, da bi znali manj prizadete kliente po določenem obdobju psihoterapije usmerjati tudi v zdravilno presežno raven zavedanja; ko je primeren čas za to in ko se je psihoterapija nekako izpela. Za to pa je potrebna integracija odličnih spoznanj psihologije in psihoterapije z znanjem o duhovni evoluciji človeške duše.  Naloga bodoče duhovne znanosti, ko se bo ustrezno izpela enostranska znanstveno-materialistična paradigma tega sveta in se bo človek ugledal v svoji celostni luči.