Vzgoja: umetnost čutenja

Avtor: Erika Žagar, 5. 2. 2018

Prelomni časi so prelomni tudi za vzgojo in dandanes smo nedvomno priča prelomnim časom. V družbi vre v vseh strukturah, nemir v ljudeh narašča, vrstijo se naravne katastrofe in moralna dekadenca  je pričujoča na vsakem koraku. Prav nič ni zato nenavadno, če se te razmere zrcalijo tudi v naših šolah in se v njih srečujemo celo že z vsega naveličanimi in otopelimi desetletniki, ki jih ni moč navdušiti več za skoraj nič. To je vsekakor kriza čutenja in živosti, šele nato kriza vrednot. Učitelji že dalj časa opažajo tudi porast vedenjskih težav po šolah, povečano brezbrižnost in nasprotovanje, povečano problematiko razvajenih otrok, ki jih poleg tega pretirano liberalna šolska zakonodaja ščiti na skoraj vsakem koraku. Pogosto tem težavam niso več kos in zapadajo v obup in negativizem. Problematika je seveda kompleksna in je ni moč reducirati na zgolj enega krivca na katerega bi nato pokazali s prstom.

Na prvi pogled torej živimo v neverjetno norem času, ki lahko kolapsira samo v propad, vendar takšen pogled odstira zgolj površinsko sliko trenutnega dogajanja. Na »zlo« se moramo naučiti gledati širše. Duhovni in vsakršni napredek človeštva namreč generira polarizacija sil (dobrega in zla, če rečemo poenostavljeno) ter prepuščanje še neozaveščenih vsebin v zavest. Zavestno se torej na novo soočamo z nejasnostmi in dilemami, ki jih v preteklosti nismo poznali, saj smo, ne da bi se spraševali, zgolj slepo sledili vzorcem čutenja in mišljenja, ki so nam bili dani, seveda tudi na področju vzgoje. Popolnoma razumljivo je, da proces ozaveščanja povzroča zmedo in izgubljenost, saj se učimo na novo »hoditi«. In s to zmedo ni čisto nič narobe. Kar se tiče vzgoje si upam celo trditi, da smo na tem področju v 20. stoletju zelo napredovali. Kako intenziven napredek smo opravili je moč doumeti ob prebiranju pretresljive zgodovinske in etnografske pripovedi o vzgoji na Slovenskem v 19. stoletju izpod peresa avtorice Alenke Puhar v delu Prvotno besedilo življenja. Tako okrutnemu in ponižujočemu odnosu do otrok, ki je še kakšnih 150 let nazaj veljal za splošno pravilnega in ki so ga zagovarjali strokovnjaki tistega časa, je danes izpostavljeno veliko manj otrok kot takrat, se pa seveda srečujemo z drugačno vzgojno problematiko; in o tej bi rada spregovorila.

Zavest se rojeva iz polarizacije sil, ozavestimo namreč lahko samo tisto, kar je moč opredeliti z nasprotnim polom. Črno je črno, zato ker je kontrastno belemu. Pretekla stoletja izrazito patriarhalne družbe in strogega vzgajanja so generirala v kolektivni psihi zahodnega človeštva intenzivne občutke krivde in tendence po izravnavi in tako mnogi ljudje dandanes ne želijo več vzgajati tako kot so bili vzgajani sami. Če je bila gotovost družinskega patriarha v vzgojne ukrepe v preteklosti povsem trdna, pa se dandanes srečujemo z nasprotjem tega, ki je zašlo v drugo daljno skrajnost. Starši so pogosto negotovi in ne vedo kako pravilno ravnati. Vedo, da je strogi vzgoji popolne poslušnosti odklenkalo, želijo ravnati drugače, delovati po načelu: »Lepa beseda, lepo mesto najde«, a jim pogosto stvari vseeno uhajajo iz rok.

Na tem mestu je potrebno brez zadržkov pokazati še na en dejavnik ki sokreira zmedo staršev. Če je bila v preteklosti gotovost družinskega patriarha neomajna, pa so dandanes avtoriteto staršem vse preveč ukradli in zaplenili vsakovrstni strokovnjaki za vzgojo: pedagogi, psihologi, vzgojitelji, učitelji itd., ki se kitijo s posedovanjem znanstveno generiranih spoznanj o tako subtilnih in občutljivih vprašanjih kot je čutenje sočloveka. Da ne bo pomote, ne mečem v smeti vseh spoznanj današnjih humanističnih strokovnjakov in pogosto le ta veliko pripomorejo k ustreznejšemu vzgojnemu ravnanju, vendar poudarjam, da so precenjena. Staršem namreč pogosto vsiljujejo enosmerne razumske in vedenjske strategije na področjih, kjer se vse prerado bolje obnesejo intuitivni prijemi, sledenje občutkom in sposobnost empatičnega vživljanja. Ti strokovnjaki skušajo nato dobronamerno, a preveč pritiskajoče dopovedati staršem in jim vcepiti magično formulo kako vzgojiti »popolnega otroka«. Običajno pa jim v resnici manjka širše duhovne življenjske perspektive in razumevanja življenja. Naivno mislijo, da je moč doseči globlji prelom v svojem odnosu do otrok predvsem z vztrajnim izobraževanjem in branjem priročnikov na temo vzgoje. Na ta način pa se kultivira predvsem um, čutenje pa puščamo ob strani. Dejstvo namreč je, da se resnične spremembe tudi v miselnih in vedenjskih vzorcih generirajo samo skozi spremenjeno in ozdravljeno čutenje.

Pri svojem delu se srečujem tudi z vzgojnimi dilemami in vprašanji staršev. Le teh ni malo in to navkljub poplavi vzgojnih priročnikov, ki mnogokrat vzbujajo v starših občutke krivde ob nezmožnosti sledenja idealiziranim vzgojnim postopkom. Starši so se navadili na »vzgojne recepte« in zato pogosto pričakujejo od psihologa ali pedagoga, da jim jih bosta posredovala in bodo na tak način lahko učinkovito in enostavno rešili svoj problem. A sledenje vzgojnim priročnikom in »vzgojnim receptom« je dandanes veliko premalo za učinkovito vzgojo. Njihove nasvete namreč vedno razumemo skozi pristranske oči naših utirjenih miselnih vzorcev, ki jih vse prepogosto generira zatajevano čutenje našega notranjega otroka. Kdor ne čuti sebe, tudi ne more čutiti in vzgajati svojega otroka, zato stranke, ki imajo težave z vzgojo svojih otrok najprej  usmerjam v odkrivanje sebe. Vzgajamo namreč nezavedno tako, kot smo bili vzgajani sami.

Povprečni zahodnjak je svojemu pristnemu čutenju še vedno zelo odtujen, zato se pogosto dogaja, da zatajevana čustva v procesu ozaveščanja lahko postanejo zelo rušilna in težko obvladljiva. Kdor kot otrok ni imel varnega zavetja v katerem bi lahko prakticiral različne odnosne relacije in pa različna občutja do svojih staršev, kot odrasel ne zna čutiti in s svojimi čustvi tudi ravnati. Tak otrok ne more razviti zdrave napadalnosti, ranljivosti, zaupljivosti in ponosa. V tem kontekstu je zato večkrat ponovljeni poziv zdravilca Marjana Ogorevca v svoji knjigi Karmična diagnostika, da naj si ljudje nikakor ne dovolimo doživljanja negativnih občutkov in čustev do oseb ki nas prizadenejo, povsem nesprejemljiv. Kako naj se namreč potem naučimo obvladovati in upravljati z nečim kar ne smemo prepustiti v zavest? Če namreč zaustavimo proces doživljanja negativnih čustev se oropamo za potencialno zavedanje in na koncu tudi za osvobajanje od negativnih čustev, saj ni namreč nič tako zasužnjujoče, kot je tisto kar je prepovedano.

Na tem mestu zato ne bom staršem podala nobenega »vzgojnega recepta«, morda le to, da je najbolje da pri vzgoji poskusimo različne strategije in opazujemo kako se obnesejo in to brez pretiranih občutkov krivde. Še rajši pa bom dejala, da predvsem iščimo sebe. Ne bojmo se in ne bežimo zato za vsako ceno pred »norostjo« in silnostjo sebe, ne ožigosajmo in podcenjujmo polarizacije sil tega sveta in ne omalovažujmo stisk, trpljenja in bolečine, saj iz nemiru vznika mir, iz silnosti globina in polnost in iz trpljenja spoznanje. Nobena cena ni namreč previsoka za zavedanje. Vzgajali bomo torej učinkovito šele, ko bomo sebi dopustili biti in ko bomo iz tega bivanja zavel veter dušne pomiritve in notranje potešenosti. Le notranje potešena oseba lahko tudi daje in usmerja. Otroci se namreč obnašajo in orientirajo predvsem glede na občutke, ki jih v njih vzbujamo, manj pa glede na naše vedenjske strategije. In ne bojmo se delati napak, saj dopuščanje le teh osvobaja od ujetosti vanje.