Astrologija je veda, ki je v svoji večtisočletni zgodovini prešla skozi različne razvojne faze: od svoje religiozne funkcije v Mezopotamiji, preko antičnega rojstva individualizirano aplicirane astrologije, še naprej preko poskusov povsem natančnega napovedovanja usode v srednjem veku pa vse do danes, ko se astrologija spogleduje s psihologijo in psihoterapijo. Ena novejših paradigmatska usmeritev natalne astrologije je tako psihološka astrologija, ki vključuje v razlago astrološke simbolike koncepte začetnikov psihoanalize, predvsem Freuda in Junga. Kot psihologinjo me je ta usmeritev astrologije od samega začetka ukvarjanja z astrologijo zelo pritegnila in sprva sem pričakovala, da bom znotraj nje našla zares izčrpno izdelane in bogate astrološko-psihološke oziroma astrološko-psihoanalitične koncepte.

A bolj ko sem raziskovala tuje astrološko gradivo, bolj sem ugotavljala, kako zelo enostranska, pomanjkljiva in parcialna je psihološka astrologija. Zato se mi je vse bolj rojevala ideja o nujnosti novega, naprednejšega in bolj celovitega koncepta natalne astrologije, bolj primernega in sodobnega za današnji čas. Tekom študija psihologije in psihoterapije sem namreč pridobila daleč bolj daljnosežna psihološka in psihoanalitična znanja, kot jih je do sedaj v svoj izbor vključila deklarirana psihološka astrologija in hkrati ves čas ugotavljala, da so tudi ta najsodobnejša psihološka znanja še kako aktualna za današnjo astrologijo. Pokazalo se mi je namreč, da je zadovoljivo in poglobljeno psihološko razumevanje astrološke simbolike mogoče samo z vključitvijo teh najnovejših psiholoških in psihoanalitičnih znanj. Teoretsko povezovanje pa se mi je potrdilo tudi skozi prakso. Pri praktičnem delu s klienti sem se začela srečevati s psihopatologijo osebnostnih motenj o kateri so zgodnji psihoanalitiki kot sta Freud in Jung vedeli izredno malo in ki sem jo nato sama inovativno začela povezovati z astrološko simboliko. Moj zaključek torej je, da prave in kakovostne psihološke astrologije brez najsodobnejše psihologije ni in ne more biti.

Psihološka astrologija je verjetno zaradi same marginaliziranosti astrologije kot take postala in ostala tako skrajno jungovsko in freudovsko obarvana, da se je kot ustavila v času. Ker astrologijo znotraj psihoanalitičnih struj edino »Jungovci« jemljejo kolikor toliko resno, se očitno v naboru njenih praktikantov do sedaj ni znašlo dovolj širše psihološko izobraženih astrologov, ki bi skušali psihološko astrologijo integrirati z novejšimi in najnovejšimi psihološkimi in psihoanalitičnimi spoznanji, torej vsekakor spoznanji po Freudu in Jungu. Zelo obširen pregled tako angleške kot nemške literature mi je pokazal komaj kakšen skromen poskus v tej smeri, z izjemo ameriškega astrologa in psihoterapevta Glenna Perryja, ki si je podobno kot sama zadal nalogo, da gre s psihološko astrologijo v času naprej.

Pomanjkljivost psihološke astrologije vidim iz dveh zornih kotov. Prva se nanaša na vsebinsko skromnost te astrološke veje, torej na dejstvo, da sta psihologija in psihoanaliza naredili po Freudu in Jungu velik razvojni korak, česar pa psihološka astrologija ne vključuje v svojo simboliko (o čemer pišem zgoraj), druga pomanjkljivost psihološke astrologije pa je konceptualna.  Ta se nanaša na izhodišče, da človeka ne moremo opredeliti zgolj v okvirih njegove psihološke narave, saj jo kot tak presega. Zato vključevanje (naj)sodobnejših psiholoških in psihoanalitičnih znanj ni dovolj za zadovoljivo širok koncept natalne astrologije. Koncept psihološke astrologije je zame preozek iz razloga, da je natalna astrologija že v svojem bistvu enostavno preširoka, da bi bila lahko deklarirana samo kot psihološka. Človek kot celostno psihološko in duhovno bitje je tak in nič drugačen, in natalna astrologija, ki ga opisuje zato ne more biti samo psihološka ampak kvečjemu integrativna – takšna, ki v svojo vsebino integrira vsa relevantna znanja o človeku, ki lahko učinkovito pojasnjujejo človekovo naravo in njegovo usodo.

S konceptom integrativne astrologije torej želim postulirati in izdelati celovit ter notranje koherenten in konsistenten model natalne astrologije, ki lahko kar najširše pojasni človeka v vsej njegovi manifestni in časovni pojavnosti. To pomeni, da so vanjo integrirana vsa relevantna psihološka, psihoanalitična ter tudi ezoterična, metafizična in mitološka znanja. Tako se mi zdi, da jemljem od vsepovsod najboljše kar je, za najboljšo možno ne zgolj eklektično mešanico znanj, ampak strukturo znanja, ki je v vseh strukturnih delih koherentno osmišljena in kvalitetno podprta iz vseh možnih vsebinskih zornih kotov. Tako pri konceptu integrativne astrologije še zdaleč ne gre samo za novo poimenovanje že obstoječih astroloških in psiholoških fenomenov (kot npr. v smislu: Saturn je superego), ampak za osvetlitev astrološke simbolike iz številnih zornih kotov in končno ugotovitev, da danes v psihologiji mnogokrat ponovno odkrivamo, kar so astrologi v preteklosti že nekako lucidno slutili, pa niso znali dovolj jasno postulirati in osmisliti. Gre torej za odkrivanje človeka kot kompleksno večrazsežnostno bitje. Gre torej za resnico in to resnico o človeku lahko po mojem mnenju kar najbolj celovito formulirana astrološka simbolika najbolje posreduje. Nobena druga veda o čloeveku nima tako celovitega potenciala.

Nov edinstven model integrativne astrologije se je kot učni model v študijskem letu 2018/2019 izvajal v okviru enoletnega tečaja integrativne astrologije v Ljubljani. Trenutno pa je v pripravi razširjeni dvoletni podiplomski akademski program Šole integrativne astrologije.