Pustite otroke, naj prihajajo k meni in jim ne branite, kajti takšnim je namenjeno božje kraljestvo. Resnično vam povem: kdor ne sprejme božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pojde vanj.
– Evangelij po Marku
Pri branju new age literature in spremljanju teh gibanj me pogosto zmoti preveč poudarjena usmerjenost v duhovni in idealni svet na račun zanemarjanja in nerazumevanja človekovega osebnega sveta, na drugi strani pa mi prebiranje (strokovne) psihološke in psihoterapevtske literature dvigne pritisk zaradi suhoparno mehanicističnega pogleda na človekovo psiho v kateri ni prostora za kaj več kot zgolj človekov tukajšnji osebni svet s svojimi odnosnimi in doživljajskimi stiskami. Tradicionalna psihologija in psihoterapija sta tako usmerjeni predvsem v kultivacijo človekovega najbolj osebnega dela, njegovega ega, persone; medtem ko duhovne new age struje stremijo k preseganju ega in prebuditvi človekovega duhovnega potenciala, pogosto tudi z izrazitim idealiziranjem in fantaziranjem. Noben od pristopov pa ni dovolj celovit.
Pa vendar se mi zdi, da je »psihoterapija« doprinesla človekovi osebni rasti neprimerno več koristi v zadnjih stotih letih kot raznorazna duhovna in religiozna gibanja, saj so ta bila v takšni ali drugačni obliki prisotna že prej, skozi celotno človekovo zgodovino. Pri tem dajem besedo “psihoterapija” v navednice, ker jo v tem kontekstu razumem kot vsakršno terapiranje, tudi lastno, samega sebe; torej kot vsakršno iskanje samega sebe, ki vodi v osebnostno in ne zgolj duhovno rast. “Psihoterapija” v zahodnem svetu je vzpostavila človeka kot individualizirano bitje, ki išče svojo osebno resnico in si upa sam raziskovati in s tem tudi tvegati, za razliko od navad v kolektivističnih družbah, kjer te slepo sledenje kolektivnim dogmam (pa čeprav so te še tako poduhovljene) pravzaprav odreši vsake osebne odgovornosti, kar je seveda lahko precej lagodno, a ima svojo ceno. Kolektivizacija človeka namreč še kako tudi zasužnji in infantilizira.
“Psihoterapija” zahodnega sveta pa je kljub svoji osebni orientaciji po mojem mnenju pravzaprav tisto kar je največja srčika duhovne evolucije človeka in predstavlja največji duhovni razvojni preboj, ki ga je človek do sedaj dosegel. To je iziti iz raja, ker si je človek drznil jesti z drevesa samospoznanja. Upreti se danemu in iskati sam in na svoj način. “Psihoterapija” zahodnega sveta je tako kultiviranje in razvijanje lastne svobodne volje, soočanje s posledicami in odgovornostjo ob lastnih odločitvah in mnogokrat nošenje bremena hudih etičnih dilem, ki nimajo jasnih odgovorov. A le tako lahko človek postane duhovni mojster in doseže nekoč razsvetljenje. Skozi lastno izkušnjo in nobeno drugo. Psihoterapija v najširšem pomenu tako tudi razkrinkava pretkani ego, ki se je skozi zadnja vrata vtihotapil v navidezno duhovno prosvetljenega človeka in mu šepeta, da je ta najbolj poseben in vzvišen, ker je tako visoko duhovno razvit.
New age preseganje najbolj osebno človeškega je zato lahko hoja po resnično tankem ledu. Prehiteva po desni in levi, ne da bi človek doumel kaj v resnici potrebuje. Nekritično prisvajanje duhovne zapuščine tudi vzhodnih filozofij lahko predstavlja zgolj nirvanski beg pred sabo ali omenjeno egovo inflacijo, nikakor pa ne resnično samospoznanje. Obdelano polje mora zato biti najprej doma, tukaj kjer smo, z odnosi in okoliščinami, ki so nam dani. To pa seveda nikakor ne pomeni, da si pri zdravljenju naših osebnih travm ne moremo pomagati z duhovno in presežno osmislitvijo. Duhovna perspektiva nam namreč pogosto pomaga, da hude notranje in odnosne viharje sploh preživimo ter da jih na koncu koncev tudi prebolimo.
A vendarle je v resnici najprej potrebno samo na polno živeti kar nam je dano, si upati in tvegati. Iti v odnose, se sočiti s sabo in drugimi, začutiti sebe na polno in globoko. Smejati se in biti srečen, ko lahko in jokati ter čutiti jezo, ko boli. In to brez slabe vesti. To je svet našega notranjega otroka, ki smo ga že zgodaj v otroštvu zatajili, da bi ugajali. Ta v resnici nosi ključ do nas in s tem do našega samospoznanja in resnične nirvane.