Koncept terapevtske delovne alianse (TDA) izhaja iz psihodinamično usmerjene psihoterapije. Že Freud je v psihoterapevtskem odnosu opažal komponento, ki ne spada v nevrotičen transferni del odnosa, ampak se nanaša na dejanski realen in bolj zdrav odnos med terapevtom in pacientom, ni pa znal te komponente takrat bolj natančno formulirati.Sprva govori (Freud, 1913/1958, v Praper 2004) o »efektivnem transferju«, kasneje pa ugotovi, da je terapevtski odnos, ki temelji na realnosti, potrebno ločiti tudi od pozitivnega transferja, ki ravno tako kot negativni transfer vsebuje komponento nerealnosti. Elizabeth Zetzel (1956, 1958, v Praper, 2004) kasneje prva jasno oddvoji koncept terapevtske alianse od koncepta transferja. Hkrati tudi drugi psihoanalitiki opažajo, da obstaja realen del odnosa med terapevtom in pacientom, a ga različno poimenujejo. Greenson (1967) ga formulira kot delovna aliansa, temu pa lahko dodamo še pridevnik »terapevtska«. Da bi nevrotični pacient lahko vstopil in začel efektivno delati v analitični situaciji je nujno, da vzpostavi in vzdržuje drugačen odnos s psihoanalitikom, poleg transfernih reakcij (Greenson, 1967). Terapevtska delovna aliansa se torej nanaša na pacientovo zmožnost delati v analitični situaciji, kljub soočanju s težkimi transfernimi reakcijami in odpori. Pri njenem vzpostavljanju sodeluje zdravi del pacientovega ega, ki je sposoben realnega samoopazovanja in samoanalize. Terapevtska delovna aliansa je torej ena od dimenzij terapevtskega odnosa, ki po Greensonu (1967) vključuje še transferni in pa povsem realni del odnosa, ki ni vezan na skupno delovno terapevtsko nalogo in ki se nanaša na to, da se terapevt in pacient srečata kot dve osebi, vsaka s svojo edinstveno osebnostjo in značajem.
Celotno besedilo si lahko preberete tukaj: Kako terapevtska delovna aliansa vpliva na izid terapije
