Vse bolj (politično) aktualno in medijsko pokrito postaja neurejeno stanje na področju psihoterapije v Sloveniji. V javnost so tako bili nedavno posredovani določeni televizijski prispevki in časopisni članki o tej problematiki – nekje ob istem času, kot se je v državnem svetu odvila tudi seja na to temo. Prispevki, ki seznanjajo javnost pa so predvsem opisne narave – poudarjajo da je potrebno področje psihoterapije normativno urediti, ne razkrivajo pa resničnih vzrokov zakaj je stanje na področju psihoterapije pri nas tako kot je. Sama v teh prispevkih torej nisem našla dovolj izčrpnega vpogleda v omenjeno problematiko. Kot članica Združenja psihoterapevtov Slovenije in izvajalka psihoterapevtskih storitev bi zato na tem mestu rada malo bolj poglobljeno predstavila vzroke zakaj je stanje na področju psihoterapije pri nas tako neurejeno kot je oz. zakaj se ne uredi. Predstavljen je seveda moj osebni pogled na omenjeno problematiko.
OSNOVNA DEJSTVA
Pa najprej k osnovnim dejstvom. V Sloveniji (še) nimamo Zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki bi ustrezno reguliral področje izvajanja psihoterapije, po kateri pa je med ljudmi čedalje večje povpraševanje. Posledično pri nas seveda sploh ne obstaja poklic »psihoterapevt«, čeprav že imamo nekaj akreditiranih študijskih programov psihoterapije. Neregulirano in neurejeno stanje pa seveda omogoča, da se za psihoterapevta lahko okliče vsak, tudi tisti, ki je morda končal le kakšen tečaj iz psihoterapije. Kaj to pomeni za uporabnika storitev psihoterapije pa ni potrebno ugibati. Kljub temu pa je v Sloveniji čedalje več psihoterapevtov in tudi čedalje več možnosti za usposabljanje iz psihoterapije. To je seveda povezano s vsesplošnim evropskim in ameriškim trendom razvoja psihoterapije kot samostojne (akademske) vede.
PSIHOTERAPEVTSKE ORGANIZACIJE PRI NAS
Kako pa je glede psihoterapevtskih organizacij pri nas? V Sloveniji obstajata dve večji združenji psihoterapevtov, ki sta nastali nekje na pragu 21. stoletja in sicer: Združenje psihoterapevtov Slovenije (ZPS) in Slovenska krovna zveza za psihoterapijo (SKZP). Združenje psihoterapevtov Slovenije združuje v največji meri »zdravstveni« del psihoterapevtov, to je: pretežno psihologe in psihiatre, ki pa so se dodatno izobrazili na področju psihoterapije (predvsem v okvirih podiplomskih izobraževanj psihoterapije na Medicinski fakulteti v Ljubljani, na Združenju za vedenjsko-kognitivno terapijo ter na Inštitutu za klinično psihologijo in psihoterapijo) in v veliki meri delujejo znotraj zdravstva. Nekateri člani ZPS pa delujemo tudi samostojno. Na drugi strani je Slovenska krovna zveza za psihoterapijo, ki združuje psihoterapevte, ki so se naknadno, po pridobljeni 7. stopnji izobrazbe, podiplomsko izobrazili še iz enega od številnih že uveljavljenih in priznanih psihoterapevtskih pristopov kot so npr. integrativna psihoterapija, transakcijska analiza, gestalt terapija itd. SKZP torej vključuje tudi psihoterapevte, ki so v svoji osnovni izobrazbi lahko npr. kulturologi, slavisti, pravniki itd., med njimi pa so seveda tudi diplomanti različnih pomagalnih poklicev (psihologi, pedagogi, socialni delavci itd.).
Tretja struja psihoterapevtov v Sloveniji pa prihaja iz akreditiranih akademskih programov študija psihoterapije, od katerih sta dva dodiplomska, eden pa je podiplomski. Dodiplomski študij psihoterapije in psihosocialnega svetovanja izvajata Univerza Sigmunda Freuda v Ljubljani (SFU) in Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici (FUDŠ), podiplomsko izpopolnjevanje iz zakonske in družinske psihoterapije pa izvaja Teološka fakulteta v Ljubljani (TeoF). Vsi ti programi študija psihoterapije in psihosocialnega svetovanja pa so se razvili po letu 2000.
KAKO JE V EVROPI
Kot je videti imamo v Sloveniji precej pestro druščino možnih usposabljanj iz psihoterapije in posledično psihoterapevtov. Kako vse to spraviti pod eno streho krovnega Zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki bi področje uredil, seveda ni enostavno; če pa pogledamo kakšno je stanje na področju psihoterapije v Evropi pa slovenska zmeda in neurejenost postaneta dosti bolj razumljivi. V Evropi ima namreč poleg nas samo še Avstrija možnost dodiplomskega študija psihoterapije, torej možnost izobraževanja za psihoterapevta takoj po opravljeni maturi. Mi smo pravzaprav edini v Evropi, ki smo odprli podružnico Dunajske Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani in prenesli avstrijski model v Slovenijo; kasneje za njo pa je nastal še dodiplomski študij psihosocialnega svetovanja v Novi Gorici na FUDŠ. Poleg Avstrije, ki ima najbolj liberalno ureditev, pa obstajajo tudi države, kot so Nemčija, Italija in Nizozemska, kjer je uradna specializacija iz psihoterapije dostopna samo psihologom in psihiatrom. V večini drugih evropskih držav, ki so zakonsko uredile področje psihoterapije, pa je za usposabljanje za psihoterapevta pogoj predhodno dosežena 7. stopnja izobrazbe. Evropske države, med njimi tudi tiste, ki imajo zakonsko urejeno področje psihoterapije, imajo torej zelo različno urejeno psihoterapevtsko dejavnost, v veliki večini pa je usposabljanje na področju psihoterapije dostopno šele na podiplomski ravni.
ZAKAJ JE PRI NAS ZMEDA
Kaj lahko na podlagi kratkega pregleda evropske ureditve na področju psihoterapije zaključimo v zvezi z našo zmedo? V Sloveniji je stanje na področju psihoterapije tako neurejeno kot je v veliki meri zaradi močnih na novo nastalih akademskih struj, ki promovirajo in forsirajo precej unikatne oblike dodiplomskega študija psihoterapije (preneseno tudi iz Avstrije) in lobirajo za zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki bi bil njim po meri. Na drugi strani pa predvsem »zdravstvena struja« psihoterapevtov zagovarja vztrajanje na ustrezni kakovosti psihoterapevtskih izobraževanj, za katera je nujno, da se izvajajo na podiplomski stopnji in vključujejo slušatelje, ki so starejši in seveda posledično tudi osebnostno bolj oz. primerno zreli. Takšna ureditev pa je prevladujoča v veliki večini evropskih držav. Pojavljajo se celo mnenja, da je izpostavljanje 19 letnih mladostnikov zahtevnemu psihoterapevtskemu usposabljanju (ki vključuje intenzivno delo na sebi) lahko zloraba le teh, saj so še najstniki in imajo pred seboj še temeljne razvojne naloge, ki jih morajo opraviti. Iz tega vidika je razumljivo, da skoraj nobena država v Evropi ne odpira vrat psihoterapevtskega usposabljanja maturantom.
DRUGI UPRAVIČENI POMISLEKI
Znotraj zdravstvene struje psihoterapevtov pa se porajajo pomisleki tudi glede podiplomskih usposabljanj iz psihoterapijo, ki sprejemajo zelo raznovrstne slušatelje s predhodno končano 7. stopnjo izobrazbe. Ta usposabljanja so lahko tudi premalo strokovna, kakovostna in selektivna glede vključevanja slušateljev. Sama sem tako iz prve roke izkusila podiplomsko usposabljanje iz zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer sem bila v skupini 30 slušateljev edina psihologinja. Usposabljanje sem po šestih mesecih z velikim olajšanjem prekinila, saj mi je postalo nevzdržno spremljati program s kolegi, ki niso imeli osnovnega predznanja iz psihologije in psihoterapije in je bil njim seveda prilagojen, zame izrazito prenizek, zahtevnostni in kakovostni nivo programa. Izkušnja, ki sem jo doživela mi je pokazala, da sama akreditiranost študijskega programa še ni zagotovilo, da je študij tudi kakovosten. Na podlagi svoje izkušnje zato menim, da podiplomska usposabljanja iz psihoterapije, ki sprejemajo slušatelje iz tematsko povsem nesorodnih študijev (slaviste, biologe, kulturologe, ekonomiste ipd.), če se izrazim v prispodobi, gradijo streho hiše brez temeljev in zidov. To pa v praksi lahko pomeni, da diplomanti tovrstnih usposabljanj nimajo temeljnega teoretičnega predznanja o tem kako je njihov psihoterapevtski pristop (ki ga študirajo) sploh nastal in iz katerih spoznanj izhaja. Preozko znanje zato kaj hitro lahko rezultira v tem, da tovrstni diplomanti ne znajo delati TRIAŽE v psihoterapiji. To pomeni, da ne znajo presoditi na podlagi problematike klienta kam kakšen klient sodi in ga ustrezno napotiti, če je to potrebno. Posledica tega so seveda lahko velike strokovne napake, če se sami lotevajo psihoterapije v primerih za katere niso usposobljeni.
Sama sem zato mnenja, da bi moralo usposabljanje iz psihoterapije potekati na podiplomski ravni, vključevati pa le diplomante pomagalnih poklicev, pa še ti bi morali v določenih primerih (če gre za pomanjkljivo predznanje) opraviti določena pripravljalna usposabljanja (vstopne module). Takšnega mnenja je tudi večina mojih kolegov psihologov in takšna ureditev v zdravstvu trenutno tudi še vedno velja. Strokovnost in s tem povezana varnost uporabnikov psihoterapevtskih storitev morata namreč biti na prvem mestu. Le kaj bi npr. dejali na možnost specializacije iz pediatrije, ki pa bi jo lahko odpravljali tudi diplomanti nemedicinskih poklicev? Bi vsi mi bili pripravljeni peljati našega bolnega otroka k pediatru brez končane medicinske fakultete? Poleg tega bi bilo tudi zanimivo pogledati v ozadje motivacije za svoj poklic pri osebi, ki je npr. najprej končala študij slavistike, nato pa želi postati psihoterapevt. Poti v življenju imajo pač določene omejitve in vsega, kar si človek želi vedno ne more imeti oz. se mora za to ustrezno potruditi in iti potrpežljivo po poti, ki ga pripelje do želenega cilja, v tem primeru poklica psihoterapevta.
ZAKLJUČEK
Stanje na področju psihoterapije v Sloveniji bo po mojem mnenju tako še kar nekaj časa ostalo neurejeno. »Zdravstveni« lobi psihoterapevtov, ki ima najdaljšo tradicijo v Sloveniji in ki vseskozi zagovarja potrebo po vzpostavitvi in ohranitvi strokovnih standardov na področju psihoterapije namreč ne bo kar tako popustil pod pritiski novonastalih lobijev, ki hočejo v Sloveniji na vsak način uveljaviti unikatno liberalno avstrijsko ureditev, ki dopušča dodiplomski študij psihoterapije. Najverjetneje se bo tako področje psihoterapije najprej urejalo znotraj zdravstva, vzpostavilo se bo pogoje kdo je lahko psihoterapevt znotraj zdravstva (kar pa ne pomeni, da s temi pogoji ne moreš delovati kot psihoterapevt tudi zunaj zdravstva). Šele nato pa se bo urejalo področje psihoterapije tudi zunaj zdravstva. Bomo videli kaj bo prinesla prihodnost. Do takrat pa vsem uporabnikom psihoterapije polagam na srce naj pri svojem psihoterapevtu brez zadržkov preverijo kakšna in kako dolga usposabljanja iz psihoterapije je opravil. Vsak kredibilen psihoterapevt jim bo na takšno vprašanje brez težav odgovoril.
