Zadnje leto opažam, da smo v medijih znova priča pogostejšim polemikam o preobremenjenosti šolajočih se otrok, kjer se razpravlja o preobsežnih in prezahtevnih učnih programih, katerim so izpostavljeni naši zanamci. Tema ni nova in vsake toliko let izplava na površje, kar kaže na to, da se vzgojno-izobraževalni sistem suka v neprestanih, a neučinkovitih in zgolj navideznih prenovah, generacije otrok pa ena za drugo zapuščajo šolski sistem enako ali pa še bolj okvarjene. Da je z izobraževalnim sistemom pri nas nekaj močno narobe priča tudi čedalje večja potreba staršev, da bi svojim otrokom ponudili neko drugačno izobraževalno alternativo in tako se povečuje interes za zasebne šole, ki pa kot take še ne pomenijo, da so kakovostne same po sebi.
V svojem času sem imela priložnost poklicno dodobra od znotraj spoznati osnovnošolski izobraževalni sistem, na osnovni šoli sem kot učiteljica in svetovalna delavka namreč delala 12 let, v tem času pa zamenjala tri šole in tako imela priložnost videti tri različne učiteljske kolektive. Bolj ali manj vzporedno s tem sem končala dve fakulteti in številna dodatna psihoterapevtska usposabljanja ter neformalna new age izobraževanja. Poleg tega sem tudi sama neutrudno raziskovala in iskala… V dodatno samostojno učenje me je namreč gnalo spoznanje o tem kaj vse so mi tekom uradnih institucionaliziranih izobraževanj »zamolčali«.
Vpogled od znotraj v šolski sistem imam torej kot nekdanja učenka in bivša učiteljica in moram reči da ta ni nič kaj dober. Zelo težko povem kaj dobrega slovenskem šolskem sistemu, pa verjetno tudi na splošno o zahodnjaškem ne bi mogla kaj dosti boljše soditi. Sodba o šolskem sistemu je seveda relativna, ker je odvisna od talentiranosti in stopnje zavestnosti šolajočih se posameznikov in njihovih staršev. Zelo razgledani, napredni in izobraženi starši so zato skozi vso zgodovino svoje otroke dajali v posebne elitne šole ali pa k zasebnim učiteljem. Intuitivno so se namreč zavedali, da so »šole za množice« šole za nezavedajoče se povprečneže, ki jih je možno voditi kot psičke na vrvici in oblikovati po svojih predstavah. Zelo nadarjenim posameznikom se je v večini običajnih šol običajno bolj slabo pisalo, ker jih povprečni učitelji niso nič kaj razumeli. In tudi danes je tako. Pa ni nujno, da bi moralo biti tako. Tudi običajna šola je namreč lahko pomemben prostor osveščanja, če je le prav zasnovana in vodena s strani ustreznih ljudi.
Je pa v Sloveniji ta običajna večno prisotna »tragika« vseh šolskih sistemov še toliko bolj prisotna in to zaradi nekaj deset let trajajoče negativne selekcije, ki je dediščina preteklega totalitarnega sistema. Slovenski šolski sistem še vedno premočno obvladujejo rigidne totalitarne strukture, ki sestojijo v veliki meri iz neempatičnih in avtokratsko strukturiranih osebnosti, ki ne spustijo medse nikogar, ki vsaj malo odstopa od prevladujočega merila. Problem slovenskega šolskega sistema je zato dvojen: vključuje vseprisotno duhovno praznino zahodnjaškega izobraževalnega sistema, temelječo na pozitivistični paradigmatiski orientaciji sodobne znanosti, ki je posledica zasuka od verskega k znanstvenemu fanatizmu, hkrati pa vsebuje totalitaristično kontaminacijo zaposlenih v šolstvu, ki so moral biti in še vedno morajo biti »pravoverni«. Povedano preprosto: v slovenskem šolstvu pač po večini ne delajo pravi ljudje, poleg tega, da je slovenski šolski sistem odslikava skrenjenega zahodnjaškega materialističnega pogleda na svet in življenje. In verjetno sta ta dva dejavnika tudi povezana. Rigidni in ozkogledni posamezniki še toliko manj pripuščajo v šolski sistem novejše, naprednejše in bolj duhovne vsebine.
Problem slovenskega šolskega sistema zato ni v prvi vrsti, da je faktografsko prezasičen in storilnostno prezahteven, pač pa ta, da je v nebo vpijoče prazen in poln zatiralskih posameznikov. Vodijo ga slepci, ki vodijo slepce. To so ljudje, ki ne razumejo ne sebe in ne življenja, ki so avtomatizirani in nekritični, ki so vodljivi in podredljivi in ki so nevrotični in zakompleksani. Mladi tako izhajajo iz tega sistema še bolj slepi kot so vanj vstopili in zgodovina tisočletja trajajočega nezavedanja se ponavlja. Nepripravljeni in neopremljeni za življenje tako mladi izgubijo najdragocenejša leta svojega življenja za bitko, ki jih na koncu precej pozno v življenju pripelje do točke, da vsaj malo spregledajo, če sploh. Takšna življenjska šola je preveč trda in dolgotrajna šola in možno bi bilo že v štartu ljudem pomagati, da bi lažje prebujali svoj vsakršen (tudi duhoven) potencial, če bi jih vodili bolj ozaveščeni ljudje. Človeške duše se namreč v prvi vrsti utelešajo na Zemlji, da bi v materialni razsežnosti ozavestile svoje presežno duhovno bistvo, s tem pa presegle iluzorno ločnico med materialnim in duhovnim. Avatar Jezus Kristus je zato, dejal, da bodo ljudje nekoč delali še večje čudeže, kot jih je sam.
Skozi celotno poznano zgodovino so zato obstajali tudi skrivni kulti učenja, kjer so izbrane in iniciirane posameznike uvajali v posebna skrivna znanja, ki niso smela biti dostopna širokim množicam. To pa zato, da jih te ne bi zlorabile. Ta znanja so vključevala različna mistična in ezoterična učenja, med drugim tudi astrologijo. Dandanes to tudi ta znanja na razpolago vsakomur, ki ga to zanima, vendar so pogosto nerazumljena, neustrezno podana in tudi zlorabljena. Mladim v šolah pa na žalost še vedno precej nedostopna.
Opisano klavrno stanje slovenskega izobraževalnega sistema, ki sega od osnovne šole pa do univerze me zato spodbuja k pripravi lastnega dvoletnega podiplomskega akademskega, sicer neformalnega programa Šole integrativne astrologije, ki upam, da bo zaživel čez leto in pol. Na žalost je moč prepotrebna duhovna znanja ezoterične tradicije vzhoda in zahoda ponuditi le v neformalni in samoplačniški obliki, saj se vse uradne izobraževalne inštitucije bojijo duhovnih in religioznih vsebin kot hudič križa. A mladi po takih vsebinah hrepenijo, saj v iskanju odgovorov na življenjska vprašanja le teh ne najdejo znotraj pozitivistične znanosti. Zato ni nenavadno kolikšno število mladih si želi študirati psihologijo, psihoterapijo in podobne humanistične vede. Tam pa pridobijo le delček potrebnega znanja, da bi se lažje orientirali v življenju.
Morda bo kdo mislil, da gre pri posredovanju ezoteričnih znanj za nevarno programiranje in pranje možganov. Zatrdim lahko, da v tem primeru ne gre za nič več pranja, kot so ga mladi deležni v »znanstveni pralnici«. Gre preprosto za to, da imaš dostop do informacij, ki ti jih nekdo posreduje, sam pa se nato odločiš kaj boš s tem počel. Trdim torej, da je možno ezoterična znanja posredovati na akademskem nivoju, z maksimalno mero objektivnosti in racionalne kritičnosti. Današnja univerza je namreč izšla iz Platonove akademije antične Grčije in ravno prvotni grški misleci so k ezoteričnim temam pristopali s filozofsko racionalnostjo in logičnim premislekom.
Nekoliko se dandanes v akademskem prostoru le rahlja kartezijanski krč in nastajajo že dragocena doktorska dela na temo ezoteričnih in mitoloških vsebin, povečini s sociološke perspektive. Avtorji teh doktoratov so tako polni dragocenega znanja, ki bi ga lahko posredovali mlajšim generacijam in jim pomagali pri njihovem iskanju sebe.
Da bi prihajajoče generacije le ne živele več v slepoti nezavedanja in tako zapravile v prazno še eno dragoceno življenje.
