Neki znanstvenik, s katerim sem se lahko spustil v razpravo o najglobljih transcendentnih pojavih, je nekoč prebral nekaj strani mojega dela, ki je bilo takrat šele v nastajanju. Med branjem se je zamislil, nato pa dejal: »Zelo zanimivo, a to zanika vse dosedanje poglede na svet. In kako mislite vse to razvijati naprej?« »Razvijati naprej?« sem ga vprašal začudeno. »Ne razmišljam kot človek, temveč pustim, da misli v meni. Kako se bo vse to razvijalo bi tudi sam rad vedel,« sem mu odgovoril.
– Martin Kojc
Običajno nimam namena pisati o astrologiji v svojih bolj splošnih člankih, vsekakor ne o njeni strokovni plati. V pisanju za širši krog ljudi se nagibam razmišljati o najrazličnejših življenjskih dilemah in vprašanjih na način, da je razumljiv vsakomur, saj gre za izkušnje, ki si jih vsi delimo. Tokrat pa bom opisala svojo izkušnjo življenja, ki se odstre astrologu, ko vsakodnevno spremlja gibanja nebesnih teles (planetov) v odnosu do svoje rojstne karte in rojstnih kart bližnjih oseb in klientov. Šele po tej izkušnji se namreč po mojem mnenju začne odstirati bistvo življenja in relativizirajo se mnoge predhodne predpostavke o življenju, ki smo jih imeli. Prakticiranje astrologije – redno spremljanje in uporaba informacij o gibanjih planetov tako niti slučajno ni filozofsko špekuliranje, zakaj naj bi v življenju šlo, ampak empirično, lahko bi rekli znanstveno, raziskovanje življenja.
Sama sem sorazmerno precej racionalen in skeptičen človek. Za trditve potrebujem tehtno argumentacijo in dokaze, blizu mi je statistika in zanimajo me splošne zakonitosti sveta in življenja. A ukvarjanje z astrologijo mi je razpršilo marsikak predhoden mit o tem, da je to življenje samo nekakšna slučajna materialna manifestacija in da onkraj strogih matematičnih meritev ni moč nič zares spoznati. Prav tako mi poznavanje astroloških učinkov postavlja v smešno luč nekatere trditve oz. dogme velikih religij. Prišla sem torej do zaključka, da je moč samo z astrologijo kar najbolje spoznati in razumeti življenje.
Za kaj torej gre? Najprej bi rada poudarila, da je astrologija edina ezoterična veda, ki za svoje razlage uporablja objektivno merljiv referenčni okvir realnih astronomskih pojavov, ki ga lahko aplicira v vse časovne razsežnosti – v preteklost, sedanjost in prihodnost. Tega ne zmore nobena druga divinacijska ali vedeževalska veda. To daje astrologiji tako rekoč empirično in objektivno preverljivost. S svojim inštrumentarijem lahko tako astrologija zajame celoto življenja takšnega kot je, vse štiri dimenzije življenja, če hočete; se pravi tudi časovno. Človeka tako ne vidi samo kot enega izmed mnogih praktično enakih ljudi, ki po slučaju bega sem in tja v življenju, ampak ga vidi kot bitje precej določljivih unikatnih karakteristik, ki se zelo urejeno in predvidljivo vede skozi čas življenja.
Ob tem se bo marsikak skeptik nasmehnil in dejal, da imamo danes vendarle znanost, ki že skoraj vse razume in ki je pustila astrologijo tam daleč, nekaj stoletij nazaj, ko jo je izvrgla iz univerze. A ravno ta znanost, katerega izobraževalnega drila sem bila deležna več desetletij tudi sama, ni odkrila niti približno toliko najbolj bistvenih dognanj o življenju kot jih premore starodavna astrologija. Znanost je odlična za razumevanje posamičnih drobcev življenja, niti približno pa ne razume univerzalnih zakonitosti življenja kot celote: kdo da smo in kako se pravzaprav odvija to življenje.
Gre torej za to, da me redno spremljanje astroloških – astronomskih učinkov na človeka kot posameznika in celotne narode vedno znova osupne, ko opažam neverjetno simbolno skladnost med dogajanjem na nebu in manifestiranimi oblikami življenja na zemlji. In to na ravni vsakodnevnega dogajanja! Pa kako je vendar to mogoče se sprašujem, kako je tako izdelana skladnost in predvidljivost mogoča, kdo tako do potankosti natančno uravnava niti tega življenja in kje je znotraj tega domnevna človekova svobodna volja? Kljub prepričljivim opažanjem skladnosti »neba« z »zemljo« se mi tako zdi da vem hkrati vse bolj in vse manj, saj kolesje kozmosa kot celote očitno daleč presega omejen človeški um. Vem pa na podlagi opaženega, da je vprašanje človekove svobodne volje veliko bolj zapleteno kot izgleda na prvi pogled.
Zakaj se v meni ravno v določenem trenutku porodi neka misel, ideja ali želja? Zakaj me nekaj tako močno žene v določeno smer? Zakaj me nekdo enkrat privlači, čez nekaj časa pa postane neprijeten? Zakaj me danes zanima to in čez nekaj časa nekaj, za kar si nikoli ne bi mislila, da je lahko stvar mojega zanimanja? Martin Kojc odlično povzema opisano dilemo v zgornjem citatu, ko pravi, da misli preprosto mislijo v njem, on pa jim je zgolj pričujoč. Jaz pa preprosto opažam, da je vse to porajanje vsakovrstnih življenjskih pojavov skladno z astrološkimi cikli. Ob tem mi boste očitali, da se astrologi programiramo s samouresničujočimi se prerokbami, saj v naprej poznamo planetna gibanja. Jaz pa vam odgovarjam, da sem dnevno priča ljudem in klientom, ki prav nič ne vedo pod kakšnimi »zvezdami« se nahajajo v nekem trenutku a njihovo stanje je povsem v sozvočju s kozmosom in nič kaj slučajno ali kaotično.
Astrologija nas tako uči, da je ta svet zgolj virtualen svet. Nič ni tako kot se zdi! To je povsem skladno z budistično agendo maye, da ljudje v materialni razsežnosti v resnici sanjamo in kot v Platonovi votlini vidimo zgolj obrise resničnega življenja. Tudi izkušnje klinično mrtvih posameznikov, ki so jih oživili nazaj v življenje kažejo številna spoznanja in doživetja, da je svet tam onkraj veliko bolj resničen kot ta v katerem bivamo kot ljudje, ki se rodimo in umremo. Ob tem spoznanju pa se človek lahko malo bolj sprosti in preprosto pusti, da »misli v njem«. Odveže se od pretiranih pričakovanj glede življenja in vrednotenj življenjskih pojavov, ker je tako ali tako kot kaže že vse vnaprej precej natančno določeno.
Kako je torej s svobodno voljo? Ta je ali ni? Jasnega odgovora tukaj ne vidim. Morda zato ne, ker gre za napačno zastavljeno vprašanje, ki zahteva dualnost opredelitve. Svobodna volja torej je oz. mora biti, vendar takšna, ki zgolj udejanja načrtovano in že določeno, nikakor pa ne takšna, ki si sama sproti brezciljno izmišljuje potek življenja. In kako v tem kontekstu razumeti pojave zla na tem svetu? No to pa je že dodatna zagata, ki nas pripelje v nove labirinte napornega raziskovanja. In tako se na koncu izkaže kot je dejal Sokrat: vem samo to, da nič ne vem.
